| Predstavitev zgodovine društva varnostnih inženirjev Ljubljana |
|
50 LET DRUŠTVA
VARNOSTNIH INŽENIRJEV LJUBLJANA
mag. Miran Pavlič, dipl. var. inž. Izkaznica društva: Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana Miklošičeva 18/III, Ljubljana tel., 01/230 28 23 E-naslov: dvilj@hotmail.com http:www.mi-pa.si/dvi Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana (DVILJ), ki zdaj združuje strokovnjake s področja varnosti in zdravja pri delu predvsem iz širše ljubljanske regije, deluje na območju mesta, države in tudi širše že 50 let. Štirinajstega oktobra 1955 je bil v Ljubljani na pobudo Zlatka Šormana in Ludovika Kavsa ustanovni občni zbor Društva varnostnih inženirjev in tehnikov LRS, katerega pravni naslednik je sedanje ljubljansko društvo. Udeležilo se ga je 60 zastopnikov glavnih industrijskih področij oziroma panog iz vse države, saj je društvo v začetku združevalo poleg ljubljanske še gorenjsko in dolenjsko regijo. V pravilih društva je bil jasno poudarjen namen: »pospeševati napredek in razvoj higiensko tehnične zaščite pri delu ter varstvene vzgoje, izpopolnjevati strokovno raven svojih članov, zastopati materialne in moralne koristi svojih članov ter gojiti stike s sorodnimi strokovnimi društvi doma in v inozemstvu. Izdajalo bo strokovne članke, literaturo, prirejalo strokovne razstave. Redni člani so lahko postali vsi, ki so se poklicno ukvarjali z vprašanji varnosti pri delu. To so bili predvsem varnostni inženirji in tehniki, obratni zdravniki, industrijski higieniki, inšpektorji dela in poklicni referenti za higiensko tehnično zaščito pri delu.« (Delo in varnost 10-11/1956) Ustanovitev društva, ki je bilo prvo v državi, je pomenilo velik korak naprej v razvoju stroke – znanosti varnosti in zdravja pri delu in poklicnem izpopolnjevanju predstavnikov stroke. Društvo oziroma njegovi člani so začeli širšo družbeno akcijo dokazovanja o potrebnosti strokovnega dela na področju varnosti pri delu. V tistem obdobju smo imeli vsako leto približno sto smrtnih nezgod pri delu. Začeli smo usposabljati delavce in vodilne v tovarnah in podjetjih, organizirali smo usposabljanja varnostnih inženirjev in tehnikov, vse s ciljem razširiti znanja in vedenje s tega področja na čim širši krog ljudi. Varnostni inženirji iz drugih regij so sledili zgledu Ljubljane in ustanovili svoja društva, ki so se kasneje združila v Zvezo društev varnostnih inženirjev in tehnikov Slovenije (ZDVITS). Iz pionirskega obdobja delovanja društva moramo poudariti nekaj pomembnih dogodkov, ki so kasneje krepili vlogo samega društva, stroko varnosti pri delu, njen razvoj in zavedanje o pomembnosti varnosti pri delu v družbi. Kranjska podružnica društva je v okviru gorenjskega sejma leta 1959 priredila razstavo o varnosti pri delu, ki si jo je z zanimanjem ogledal tudi takratni predsednik države Josip Broz Tito. Dežurni člani so na sejmu pojasnjevali pomen varnosti pri delu številnim obiskovalcem (Delo in varnost 9/1959). Na pobudo društva so se decembra 1959 v Kranju zbrali varnostni inženirji in tehniki, referenti za higiensko tehnično zaščito pri delu, obratni zdravniki ter zastopniki inšpektoratov za delo iz vseh republik takratne Jugoslavije. Na tridnevnem zveznem posvetovanju se je zbralo več kot 450 udeležencev. Referate so predstavili prvi predsednik društva Boris Gostiša, podpredsednik Janko Švajger in tajnik Ludovik Kavs. Pomembnejši sklepi posvetovanja: ustanovi se zvezno združenje za pospeševanje varnosti pri delu, naziv higiensko tehnično varstvo pri delu se spremeni v varnost pri delu, naziv referent za higiensko tehnično zaščito pri delu v naziv varnostni tehnik oziroma varnostni inženir. Sprejet je bil sklep, da lahko opravljajo delo varnostnih inženirjev in tehnikov samo tiste osebe, ki imajo strokovno kvalifikacijo inženirja ali tehnika. Ustanovijo se zavodi za pospeševanje varnosti pri delu, sindikati še bolj pomagajo pri reševanju problemov varnosti pri delu, podeljujejo se premije oziroma nagrade tistim delavcem, ki se niso poškodovali, in večjo pozornost nameni varnosti v kmetijstvu (Delo in varnost 1/1960). Društvo je konec 1960 imelo 275 rednih članov, od tega 157 poklicnih varnostnih tehnikov in inženirjev v gospodarskih organizacijah, 30 varnostnih tehnikov, ki so opravljali varnostne naloge poleg svojega osnovnega dela oz. poklica, ostali člani (88) pa so bili zdravniki preventivci, inšpektorji dela in sanitarni inšpektorji ter referenti za higiensko tehnično zaščito pri delu po ustanovah. Društvo je imelo samostojne podružnice v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Novi Gorici in Novem mestu (Delo in varnost 1-2/1961). Naši člani so aktivno sodelovali pri nastajanju prvega republiškega zakona o varstvu pri delu, pri snovanju prvih pravilnikov s področja varnosti pri delu kakor tudi kasneje pri njihovih spremembah. Pri slednjih je imel pomembno vlogo naš član Vojeslav Adamič. Na pobudo nekaterih članov društva je leta 1960 fakulteta za gradbeništvo uvedla v redni program predmet varnost pri delu, strojna fakulteta pa obsežen seminar (Delo in varnost, 1-2/1961). Na predlog našega člana ter kasneje na pobudo društva in takratnega Zavoda LRS za organizacijo dela in varnost pri delu pa je bila leta 1960 ustanovljena Višja varnostna šola v Kranju (Delo in varnost 3/1963). Zveza društev varnostnih inženirjev in tehnikov Slovenije je na predlog člana našega društva Ludovika Kavsa na svojem plenumu 11. junija 1966 ustanovila samostojno Višjo tehniško varnostno šolo (Delo in varnost 2/1969 in 5/1975). Ker novo ustanovljena šola ni imela ustreznih prostorov za svojo dejavnost, je dal član našega društva Vojeslav Adamič pobudo, da se dajo na takratnem Zavodu LRS za zdravstveno in tehnično varnost predavalnica in prostori za administracijo na voljo šoli za predavanja oziroma izvajanje izobraževalnega programa. Šlo je za ustanovitev prve samostojne višje šole za varstvo pri delu v Evropi. Verificirana je bila leta 1969. Vizionarskim ustanoviteljem šole je v tistem času uspelo opraviti dejanje z daljnosežnimi posledicami. Med njimi je gotovo treba omeniti našega člana Ludovika Kavsa, univ. dipl. inž., ustanovitelja in dolgoletnega direktorja šole, ki ga je petnajst let kasneje za dosežke na področju varnosti pri delu odlikoval takratni predsednik republike Josip Broz Tito z redom dela z zlatim vencem. Naše društvo hrani še nekaj dokumentacije o ustanovitvi šole . Leta 1967 se je med 50 strokovnjaki iz vse Slovenije tudi nekaj naših članov udeležilo petega svetovnega kongresa za preprečevanje poklicnih nevarnosti v Zagrebu. Na kongresu je sodelovalo 1200 strokovnjakov s področja varnosti pri delu iz 45 držav. Po navedbi našega člana prof. dr. Vladimirja Drusanya, ki je bil med udeleženci, je takrat Ludovik Kavs postavil tezo, »da je o varnosti potrebno poučevati otroke že v rani mladosti«. Člani našega društva so se leta 1969 zavzemali za uvedbo splošnega izobraževanja in vzgoje o varstvu pri delu v osnovnih, srednjih, poklicnih šolah, na vseh visokih šolah in fakultetah ter drugih šolskih institucijah, za poklicno visokošolsko izobraževanje varnostnih inženirjev in specifično izobraževanje o varstvu pri delu, ki naj bi zajelo vse osebe na delovnih mestih (Delo in varnost 6/1969). Z močnim angažiranjem članov društva je bil leta 1969 uveden institut republiškega strokovnega izpita o varstvu pri delu. Ta je dodatno določil zahtevano strokovno usposobljenost tistih, ki se poklicno ukvarjajo z varnostjo pri delu, ter tako raven dvignil še stopnjo više. Dosegli smo, da je področje varnosti in zdravja pri delu v podjetjih pokrival varnostni inženir. Pogosto je skoraj nemogoče razmejiti strokovne dosežke društva varnostnih inženirjev in tehnikov Ljubljana ter zveze društev, saj so posamezni člani vrsto let delovali tako v eni kot drugi instituciji. Delovali pa so složno in organizirano. Prav tako nihče ne more zanikati pionirske in vodilne vloge našega društva na tej razvojni stopnji stroke, saj je bilo v takratnih družbenih razmerah v Ljubljani z okolico največ strokovnjakov varnosti pri delu. Tako je bilo naše društvo pobudnik, da je zveza društev po 24 letih formalnega obstoja leta 1981 sprejela pravila, ki so jih potrdila vsa takratna društva varnostnih inženirjev. Na takratni skupščini je bil za predsednika Zveze društev varnostnih inženirjev in tehnikov imenovan naš član. Pomembno je tudi, da je bil sprejet naš predlog, po katerem je vodenje zveze društev na vsaki dve leti prevzelo drugo društvo. Organizacijo posvetovanj zveze društev, ki so se vrsto let odvijala samo v Portorožu, je tako vsaki dve leti prevzelo drugo regionalno društvo. S takim načinom vodenja zveze se je postopno organizacijsko, vsebinsko in finančno okrepilo vsako od društev. Ljubljansko društvo pa je delo zveze in s tem združevanje strokovnjakov s področja varnosti in zdravja pri delu podpiralo tudi tako, da ji je desetletja brezplačno omogočalo uporabo svojih društvenih prostorov. Društvo je bilo ves čas dejavno tudi izven državnih meja. Sedemnajstega. marca 1983 je bila v Beogradu ustanovna skupščina Jugoslovanske zveze društev za pospeševanje varstva pri delu. V predsedstvo zveze je bil izvoljen naš član Peter Petkovšek (Delo in varnost 5/1983). Društvo še danes hrani veliko dokumentov, ki dokazujejo, da smo bili v okviru tedanje družbenopolitične organizacije SZDL pomemben člen pri uresničevanju zahtev po zagotavljanju varnega in zdravega dela ter tako imenovanega čistega okolja oziroma varstva okolja. Bili pa smo aktivni tudi na področju požarnega varstva v podjetjih in pri uveljavljanju dejavnosti medicine dela. Vse do leta 1991 so bili varnostni inženirji tisti, ki so skrbeli, da se je stroka razvijala in pridobivala ugled in pomembnost. Z razvojem družbe pa se je spreminjala tudi vloga varnostnih inženirjev v podjetjih in združenih v društvih (DVIT). Po osamosvojitvi smo se preimenovali v Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana (DVILJ), saj smo pred tem dosegli, da smejo tako zahtevne naloge varnosti pri delu opravljati le ustrezno strokovno izobraženi kadri z najmanj višjo strokovno izobrazbo in opravljenim strokovnim izpitom s področja varnosti pri delu - varnostni inženirji. Z uvajanjem novega (kapitalističnega) družbenega sistema so delodajalci, kljub nasprotovanju našega dela strokovne javnosti, dosegli spremembo zakonodaje, tako da so varnostne inženirje preimenovali v strokovne delavce za varnost pri delu. Priča smo spremembam, ki ne gredo v korist varnostnim inženirjem. Kljub temu da se je v novih ekonomskih razmerah močno zmanjšala pripravljenost za prostovoljno delo v društvih, se je ljubljansko obdržalo. V zadnjem času članstvo znova raste, kar pomeni, da smo prešli stopnjo najnižjega članstva in da rastemo tako kakovostno kot številčno. Imamo kar nekaj članov, ki so dosegli magistrski naslov, med nami so doktorji znanosti in tudi po stažu mlajši člani, ki so spodbujevalci našega razvoja. Naj iz zadnjega obdobja omenimo uspešne pobude našega društva za organizacijo in izvedbo strokovnih izpitov po zakonu o graditvi objektov na Inženirski zbornici Slovenije. Člani so spodbudili zvezo, da zahteva, da je treba varnostne inženirje umestiti enakovredno drugim inženirskim poklicem, ki sodelujejo pri gradnji. Storili so vse, da danes varnostni inženirji na Inženirski zbornici Slovenije lahko opravljajo strokovne izpite za odgovorne projektante. Posredno je bilo Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana vključeno tudi pri imenovanju prvega in edinega direktorja Urada za varnost in zdravje pri delu RS, saj je takratna Ministrica za delo preko g. Kapusa upoštevala naš predlog, da za direktorja Urada predlagamo našega člana g. Srno Milana, univ. dipl. inž.. Na podlagi naše vizije razvoja sistema varnosti in zdravja pri delu in predlogov naših članov je bilo v veljavni zakon o varnosti in zdravju pri delu iz leta 1999 vključeno poglavje, na podlagi katerega se varnostni inženirji - strokovni delavci in pooblaščeni zdravniki, ki opravljajo naloge varnosti in zdravja pri delu, lahko združujejo v zbornico. Še istega leta je pet članov društva, Vojeslav Adamič, Jože Dolenc, Marko Koren, Marko Miš in Miran Pavlič ter Štefan Greif iz Maribora, začelo priprave za ustanovitev Zbornice varnosti in zdravja pri delu. Pripravili smo zasnovo vsebinske in organizacijske strukture sedanje zbornice, ki je bila ustanovljena 29. novembra 2000. Projekt zbornice bo uspešno zaključen, ko bo ta združevala vse fizične osebe, ki se strokovno ukvarjajo z varnostjo in zdravjem pri delu, ter ko bo od države prevzela nekatera pooblastila. Člani našega društva so sodelovali pri pripravi obrazcev delovne dokumentacije v invalidskih postopkih po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ves čas z organiziranjem posvetov in strokovnih ekskurzij doma in v Evropi omogočamo svojim članom, da se strokovno usposabljajo. Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana je prvo v državi svoje delo predstavilo širši javnosti s postavitvijo svoje spletne strani in odprlo forum za neposredno in stalno izmenjavo mnenj med varnostnimi inženirji. Društvo v sedanjih družbenoekonomskih razmerah kot del strokovne civilne družbe združuje varnostne inženirje širše ljubljanske regije. Že vrsto let neformalno izvaja funkcijo sindikata varnostnih inženirjev. Z dejavnim poseganjem v razvoj sistema varnosti in zdravja pri delu se zavzema za ustrezen status in razvoj varnostnih inženirjev. Še naprej razvija tradicionalno inovativnost, a tudi konstruktivno kritično misel v stroki in politiki varnosti pri delu. Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana je še danes najštevilčnejše tovrstno društvo v državi, z bogato in dolgo tradicijo, ki se je je treba zavedati, jo spoštovati in negovati. Člani so v petdesetih letih dejavno ustvarjali sistem varnosti in zdravja pri delu ter stroki varnosti in zdravja pri delu in ljubljanski in širši družbeni skupnosti v delovnem in bivalnem okolju dali neizbrisen pečat. Predsednik DVILJ:
mag. Miran Pavlič, dipl. var. inž. |